O koristnosti, zakonski obveznosti in dejanski učinkovitosti cepljenja pri ljudeh je v zadnjem času veliko govora in vse pogosteje se na nasprotnih bregovih znajdejo zagovorniki in nasprotniki obveznega cepljenja, tega najbolj preizkušenega načina množične družbene profilakse pred nalezljivimi boleznimi. Poglejmo pa, kako je s cepljenjem pri naših domačih ljubljenčkih in ali se lahko morda iz tega naučimo kaj pomembnega o cepljenju nasploh…
V Sloveniji je še vedno edino zakonsko določeno obvezno cepljenje za pse tisto proti steklini. Psa je potrebno prvič cepiti proti steklini najkasneje pri starosti 16 tednov, sledita še dve revakcinaciji v razmiku največ 12 mesecev, nato pa je potrebno cepljenje vsako 3. leto. Ob tem je smiselno opozoriti vse lastnike psov, naj upoštevajo datum naslednjega cepljenja, ki jim ga je ob zadnjem cepljenju v potni list vpisal veterinar in ga naj ne zamudijo, saj se vsako zamujeno cepljenje šteje kot prvo. Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z letošnjim letom o datumu naslednjega cepljenja ne obvešča več lastnikov psov neposredno, zato velja poziv lastnikom, da v potnem listu psa ali pri svojem veterinarju sami preverijo, kdaj morajo psa naslednjič cepiti.
Lani je bila Slovenija s strani Mednarodne organizacije za zdravje živali (OIE) uradno deklarirana kot država, prosta stekline. Zadnji primer potrjene stekline pri lisicah sega v leto 2013, pri ljudeh pa v leto 1950. Zakaj je torej pomembno cepljenje proti tako rekoč izkoreninjeni bolezni? Steklina je ena najbolj nevarnih kužnih bolezni, ki se vedno konča s smrtjo. Z obveznim cepljenjem lisic in psov tako ne skrbimo zgolj za zdravje živali, ampak za zdravje celotne družbe. Učinkovitost in koristnost cepljenja se kaže v dejstvu, da smo s sistematskim cepljenjem živali to smrtno nevarno zoonozo iz države izkoreninili, za vzdrževanje pridobljenega statusa pa je potrebno vzdrževati tudi visok, vsaj 95-odstotni delež precepljenosti, zato je cepljenje obvezno tudi v bodoče. Kaj se lahko zgodi, ko nivo precepljenosti kritične populacije pade pod varno mejo, se lahko naučimo iz nedavne epidemije ošpic v sosednji Italiji. Zavedati se moramo, da živimo v hitro spreminjajočem se globalnem prostoru, kjer so poskusi nelegalnih transportov živali iz kužnih območij relativno pogosti, prav tako pa mejimo na republiko Hrvaško, ki je še daleč od tega, da bi steklino iz države izkoreninila. Možnost ponovnega vnosa bolezni v državo je torej objektivno povsem verjetna. Nezanemarljiv je podatek, da na svetu še zmeraj vsako leto zaradi stekline umre več kot 50.000 ljudi, v 99 odstotkih pa je za smrt ljudi zaradi stekline kriv ugriz psa.
Pse lahko s cepljenjem zaščitimo tudi proti nekaterim ostalim kužnim boleznim: parvovirozi, pasji kugi, leptospirozi, hepatitisu in parainfluenci, pa tudi proti boreliozi, mikrosporiji in herpes virusu. Primer parvoviroze in pasje kuge je podoben kot primer stekline: pred desetletji je bil pojav teh bolezni pri psih skoraj nekaj vsakdanjega, danes pa je prej izjema kot pravilo, kljub temu pa je cepljenje seveda zelo priporočljivo. Prvo cepljenje proti kužnim boleznim se pri mladičih izvede med 6. in 8. tednom starosti.
Pri mačkah cepljenje proti steklini ni obvezno (izjema so mačke, ki z lastniki potujejo v tujino), zelo priporočljivo pa je cepljenje mačk proti nalezljivim boleznim: mačji kugi, rinotraheitisu, kalicivirozi in mačji levkozi ter tudi proti mikrosporiji. Veterinarji v praksi opažamo, da se lastniki mačk žal relativno redko odločajo za zaščito svojih živali s cepljenjem, zagotovo pa bi s cepljenjem v dobršni meri ublažili običajne sezonske izbruhe omenjenih bolezni.
Veterinarji seveda pogosto naletimo na lastnike živali, ki so zaskrbljeni nad morebitnimi stranskimi učinki cepljenja. Ti so seveda možni (kot pri vsakem zdravilu), a izjemno redki. Pogoj je seveda, da je žival ob cepljenju zdrava. Dokazano je, da se anafilaktične rekcije po cepljenjih pojavijo v približno 0,01 odstotkih primerov. Nekoliko slabše počutje dan ali dva po cepljenju ter bolečina na mestu cepljenja sta razmeroma pogosta, a normalna stranska pojava.
Iz zgodovine se lahko naučimo, da je cepljenje zagotovo eden večjih izumov medicine in človeštva nasploh. Moderna civilizacija se lahko za svojo razvitost brez slabe vesti v veliki meri zahvali tudi uvedbi cepljenja. Žal je človeštvo v svoji naravi pogosto tako avtodestruktivno, da bi najraje razvrednotilo vse, kar je v preteklosti dobrega ustvarilo. Zato je toliko bolj pomembno, da na vsako cepljenje proti katerikoli kužni bolezni iz vidika preventive gledamo kot na razumno in družbeno odgovorno dejanje, ne pa kot na nujno zlo.