Celjska cesta 126 / 2380 Slovenj Gradec

VP Slovenj Gradec Veterinarska postaja d.o.o. / Celjska cesta 126 / 2380 Slovenj Gradec
ČIGAVA SKRB SO ZAPUŠČENE ŽIVALI?

Zapuščene živali – osredotočili se bomo predvsem na zapuščene pse in mačke – so pereča in kompleksna težava, s katero se veterinarji pri svojem delu malodane vsakodnevno srečujemo. Pa bi lahko bilo drugače? Vsekakor. Poglejmo nekatere vzvode tega problema. V Sloveniji je za vse pse, skotene po letu 2002, obvezna označitev z mikročipom in vpis v centralni register psov. Vsak pes mora biti čipiran najkasneje ob prvem cepljenju proti steklini, torej med 3. in 4. mesecem starosti. Označevanje živali z mikročipom je pomembno zaradi lažje sledljivosti podatkov o cepljenju in lastništvu pri komercialnih in nekomercialnih premikih živali. V praksi zapuščenih živali to pomeni, da bo izgubljen pes, ki mu bo veterinar lahko odčital številko mikročipa in posledično identificiral lastnika, hitro nazaj doma, medtem ko bo nečipiran pes bistveno težje pristal pri svojih lastnikih. V primerih nečipiranih izgubljenih živali se poslužujemo objavam v javnih medijih in na socialnih omrežjih, ki pa ne obrodijo vedno sadov. Pogoj za identifikacijo izgubljenega psa je, da najditelj o tem obvesti pristojno občino, veterinarsko organizacijo ali zavetišče, tam pa na podlagi odčitanega čipa identificirajo lastnika. Žal seveda na podlagi mikročipa izgubljenega psa ni mogoče neposredno locirati, kot nekateri lastniki zmotno pričakujejo. Obveznemu čipiranju psov navkljub pa žal ugotavljamo, da je med izgubljenimi psi še vedno skoraj vsak peti pes nečipiran, kar je zaskrbljujoče, hkrati pa to dejstvo nakazuje tudi na srž problema zapuščenih živali, to pa je vsekakor neodgovorno lastništvo.

In če se situacija glede zapuščenih psov morda vsakoletno le nekoliko umirja, pa problematiki zapuščenih mačk ni videti konca… Čipiranje mačk ni po zakonu obvezno (razen v primeru potovanja v drugo državo), je pa vsekakor priporočljivo, še vedno pa se za to odločajo le maloštevilni lastniki mačk. Cena čipiranja, izdaje potnega lista in vpisa v centralni register je za živali v Sloveniji regulirano enotna in trenutno znaša 29,90 eur, kar je zagotovo dostopno veliki večini lastnikov živali. Če pustimo označevanje živali ob strani, pa v primeru zapuščenih mačk hitro naletimo na osnovno težavo, ki bi morala biti večna osrednja vrednota vsakega odgovornega lastništva živali, to pa je skrb za preprečevanje nezaželenega in prekomernega razmnoževanja prostoživečih mačk. V praksi to izvajamo s sterilizacijami in kastracijami. Oboje sta kirurška posega, ki se izvajata v splošni anesteziji in ju opravi doktor veterinarske medicine, zato tako kot vsaka strokovno opravljena storitev nosita svojo ceno in le-ta nikakor ne more biti predmet očitkov o pretiranosti ali izgovorov lastnikov, da se zaradi tega ne odločijo za poseg. Sterilizacija in kastracija lastniških živali ter z njima povezani stroški so dejstva, o katerih je potrebno odgovorno in racionalno premisliti pred nakupom ali posvojitvijo živali. Kdor si namreč ne more privoščiti enkratnega stroška sterilizacije ali kastracije živali, si bo realno zelo težko privoščil, da bo za to isto žival 15 ali 20 let odgovorno skrbel, jo hranil in ji nudil osnovno veterinarsko oskrbo. Pri svojem delu pa se pogosto srečujemo tudi s primeri, ko so lastniki za žival pripravljeni storiti več kot zase in so za zdravje svojega psa ali mačke pripravljeni odšteti zadnji evro iz denarnice ali se odreči dobrinam, ki so za sodobno potrošniško družbo nekaj vsakdanjega. To je tudi dokaz, da je realizacija odgovornega lastništva živali močno odvisno od individualne relativizacije pomembnosti vrednot, ki si jih kot družba postavljamo. V času pomanjkanja dobrin se je pogosto potrebno čemu odreči na račun nečesa drugega. In kot družba si bi morali prizadevati, da zaradi tega ne bo trpelo zdravje šibkejših živali.

Poglejmo še, kaj glede zapuščenih živali pravi naša zakonodaja. Zakon o zaščiti živali določa, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču… Vse lepo in prav, toda Koroška je glede tega specifična regija, saj ne premore niti enega zavetišča za zapuščene živali, najbližje zavetišče pa je v Dramljah pri Celju. Na koga se torej obrniti v primeru najdbe zapuščene živali? Pravilnik o zaščiti hišnih živali določa, da mora najditelj živali najpozneje v roku 24 ur najdbo živali prijaviti najbližjemu zavetišču za zapuščene živali ali pristojni veterinarski organizaciji, še najbolj primerno pa je, da najprej obvesti pristojno občino, v kateri je bila žival najdena. V primeru najdbe zaščitenih ali prostoživečih vrst živali je potrebno upoštevati določbe predpisov, ki urejajo varstvo prostoživečih vrst živali (v tem primeru se obvesti pristojno lovsko družino ali azil za ogrožene divje in eksotične živali). In kakšna je pri tem vloga veterinarjev? Zakon določa, da mora veterinar zapuščenim bolnim in poškodovanim živalim nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč, neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim pa mora zagotoviti takojšnjo evtanazijo. Večinoma se seveda ne konča zgolj z osnovno oskrbo, ampak zapuščenim živalim po svojih najboljših močeh in zmožnostih nudimo celovito oskrbo, kakršno si zaslužijo. Na Koroškem imamo na srečo tudi zelo aktivno društvo proti mučenju živali, ki s svojimi člani – prostovoljci opravi ogromno dela na področju zaščite in oskrbe zapuščenih živali predvsem v trenutkih, ko zakon in logika pragmatičnega človeškega uma odpovesta, kar pa ni redko. V sodelovanju z društvom in nekaterimi koroškimi občinami tako na Veterinarski postaji Slovenj Gradec skrbimo, da ostaja problematika zapuščenih živali na Koroškem vsaj na videz obvladljiva. Pogosto slišimo, da je problem zapuščenih živali na Koroškem izrazitejši zaradi odsotnosti zavetišča, kar je delno tudi res, saj breme oskrbe zapuščenih živali pade na prostovoljce in veterinarje, ki primarno niti niso pristojni za oskrbo in namestitev zapuščenih živali. Toda hkrati se moramo zavedati, da tudi samo zavetišče problema ne bo rešilo. Ljubezen do živali nas čustveno bogati, samo od tega pa se žal ne da živeti. Ne zadostuje, da zavetišče imamo, potrebno ga je vzdrževati in financirati na daljši rok. Največ pa bomo v korist živali naredili, če se problema zapuščenih živali lotimo sistemsko in konstruktivno. Zavedati se moramo, da ga ne bomo odpravili izključno z zavetiščem ali z dostopnostjo veterinarskih storitev, pač pa predvsem z resno diskusijo in ozaveščanjem ljudi o principih odgovornega lastništva živali. Sezona zavrženih „nikogaršnjih“ mačjih mladičev je namreč pred vrati… Kdo bo prevzel odgovornost?