Martin Kovše, dr.vet.med., VP Slovenj Gradec ©
Ileus je bolezensko stanje v trebušni votlini živali, kjer nastane funkcionalna obstrukcija črevesja oziroma nesposobnost črevesne peristaltike. Obstrukcijski ileus je pogosto obolenje psov, ki ga največkrat povzroči zaužitje tujka in zaustavitev le-tega v prebavnem traktu, kar ima za posledico delno ali popolno obstrukcijo črevesnega lumna. Ileus lahko prizadene funkcijo želodca in oslabi črevesno peristaltiko, pri čemer izostane progresivno gibanje vsebine, tekočine in plinov. Nastane akumulacija vsebine in razvoj različnih stopenj dilatacije. Klinični znaki, ki najpogosteje spremljajo obstrukcijski ileus, so bruhanje, anoreksija, dehidracija, napet trebuh in odsotnost defekacije. Obstrukcijski ileus diagnosticiramo na podlagi anamneze, kliničnega pregleda, rentgenskega in ultrazvočnega pregleda trebuha ter s pomočjo endoskopije. Tujke iz želodca lahko odstranimo s kirurškim posegom ali endoskopsko. V redkih primerih pustimo, da tujki pasirajo skozi prebavni trakt oziroma psu apliciramo emetik z namenom, da bi tujek izbruhal, vendar le pod pogojem, da zanesljivo ocenimo, da predmet pri iztisku ne more povzročiti poškodbe požiralnika (1,2).
Stanje spremenjenega apetita, ko ima žival nenavadno željo po zaužitju stvari oziroma predmetov, ki jih normalno ne zauživa, označujemo s pojmom alotriofagija. V angleški terminologiji se uporablja tudi izraz pica, ki izhaja iz latinskega imena za srako, ptico, ki je znana po svojih nekonvencionalnih prehranskih navadah. To stanje je opisano pri večini vrst domačih živali kot tudi pri ljudeh, glede na vrsto zaužite substance pa razlikujemo mnogo različic alotriofagije, npr. koprofagijo, geofagijo, trihofagijo itn. (3).
Kot vzroki za alotriofagijo se najpogosteje omenjajo pomanjkljiva prehrana, predvsem deficit mineralov, kot so kobalt, železo, cink in baker, in razne psihogene in kompulzivne motnje obnašanja (anksioznost, zdolgočasenost) (3). Med potencialne posredne vzroke tako spadajo tudi vsa stanja, ki povzročajo maldigestijo ali malabsorpcijo (npr. eksokrina insuficienca pankreasa, vnetja tankega črevesja, intestinalne novotvorbe) in polifagijo (endokrine motnje: hiperadrenokorticizem in diabetes mellitus) (4). Kljub temu, da je pica širok pojem, ki zajema kakršnokoli zaužitje nutritivno netipične substance, ga pri psih najpogosteje povezujemo z zaužitjem predmetov iz plastike, gume ali lesa, kamnov, kosov oblačil in podobnih materialov, medtem ko se koprofagija pogosto obravnava kot samostojen pojav (5). Pica ravno zato predstavlja pomemben dejavnik tveganja za razvoj ileusa, saj se tujek pogosto ustavi v gastrointestinalnem traktu, obstaja pa tudi nevarnost, da ga mehansko poškoduje, perforira in povzroči peritonitis. Kirurška odstranitev tujka je zato velikokrat neizogibna (5).
Alotriofagija se ob koprofagiji in ostalih bolj značilnih znakih (sivo-rumeno obarvano blato, pogostejše defeciranje, večja količina blata, flatulenca, bruhanje in kožni znaki) v literaturi omenja kot eden izmed spremljajočih kliničnih znakov eksokrinega obolenja trebušne slinavke (4,6). Alergija na hrano in netolerenca hrane se sicer ne omenjata neposredno kot možna etiološka dejavnika za nastop alotriofagije, vendar lahko obe bolezni glede na diferencialno diagnostiko kroničnih obolenj tankega črevesja ter sorodnost kliničnih znakov in možnih posledic s tistimi pri eksokrinem obolenju trebušne slinavke po principu analogije prav tako uvrstimo na ta seznam. Ob pojavu alotriofagije moramo namreč vedno posumiti na kronično obolenje tankega črevesja, saj je to stanje modificiranega apetita živali navedeno kot eden tipičnih znakov, ki kažejo na malabsorpcijo (ob driski, izgubljanju telesne teže in polifagiji z ali brez koprofagije) (7).
Najpogostejši vzrok za eksokrino insuficienco pankreasa (EPI) pri nemških ovčarjih je acinarna atrofija pankreasa, degenerativno obolenje, ki se deduje avtosomalno recesivno. Zmanjšano izločanje pankreasnih encimov, bikarbonatov in bakteriostatičnih peptidov vodi v maldigestijo, malabsorpcijo in bakterijsko preraščanje črevesja. Izborni diagnostični test eksokrine insuficience pankreasa je test imunoreaktivnosti serumskega tripsina. Pri psih moramo biti pozorni že na vrednosti, nižje od 5 µg/L (9). Diagnostični poskus z dodajanjem nadomestkov pakreasnih encimov v obrok je ob pozitivnem odgovoru na terapijo zanesljiv pokazatelj EPI. Od hematoloških parametrov se pri EPI omenjajo blago povišane vrednosti encimov ALT, AP in AST zaradi razvoja jetrne lipidoze (10).
Terapija EPI temelji na nadomeščanju pankreasnih encimov s komercialno dostopnimi preparati v obliki tablet, kapsul ali praška, hranjenju psa z lahko prebavljivo dieto z nizko vsebnostjo vlaknin in maščob ter dodajanju vitaminov, predvsem kobalamina. Bakterijsko preraščanje lahko uspešno zdravimo z metronidazolom (25 mg/kg/12h p/o), tilozinom (10 mg/kg/12h p/o) ali oksitetraciklinom (20 mg/kg/12h p/o) (6,9). V zadnjem času so mnenja glede hranjenja diete z nizko vsebnostjo maščob deljena, saj so nekateri avtorji mnenja, da lahko takšna dieta še poslabša asimilacijo maščob in vodi do pomanjkanja esencialnih maščobnih kislin ter v maščobah topnih vitaminov. Zato nekateri priporočajo celo dieto z visoko vsebnostjo maščob, ki naj bi spodbujala boljšo prebavljivost maščob, beljakovin in ogljikovih hitratov (6,9). Priporoča se hranjenje z več (vsaj dvema) manjšimi dnevnimi obroki, ki jim primešamo nadomestke pankreasnih encimov (9). Ker je eksokrina insuficienca trebušne slinavke večinoma povezana z ireverzibilno izgubo pankreasnega acinarnega tkiva, je popolna regeneracija izredno redka. Potrebno je doživljenjsko nadomeščanje encimov, nadzorovana dieta in kontroliranje telesne teže (11).
Preobčutljivost psov na hrano je nesezonsko, srbeče kožno obolenje, ki je povezano z zaužitjem določene substance, ki se nahaja v hrani. Lahko gre za pravo alergijsko reakcijo (tipa I, III ali IV) ali pa za netoleranco določene sestavine v hrani, pri čemer so znaki lahko identični (12). Ob kožnih znakih, ki so v veliki večini vedno prisotni, je pri psih, ki so preobčutljivi na hrano, vse pogostejši tudi pojav gastrointestinalnih simptomov, ki lahko zajemajo bruhanje, mukozno do hemoragično drisko, napet trebuh in flatulenco (13,14). Histološko se lahko gastroenteritis odraža kot eozinofilni gastroenterokolitis ali plazmocitno-limfocitni enterokolitis (13). Možno je, da se bolezen kaže samo v gastrointestinalni obliki, vendar pri zelo majhnem deležu obolelih psov (3%), sicer pa jo vedno spremlja srbeče kožno obolenje (15).
Lloyd (2006) razdeli skupino neugodnih reakcij na hrano (»adverse food reactions«) na imunološke (alergijske) in neimunološke. Neimunološke pa nadalje deli na netoleraco hrane, prehransko nepremišljenost (»dietary indiscretion«) in odklanjanje hrane (»food aversion«: psihološko izogibanje ali netoleranca). V skupino prehranske nepremišljenosti ob požrešnosti (»gluttony«) in mrhovinarstvu (»scavenging«) uvršča tudi alotriofagijo oz. pico. Za razliko od alergije na hrano je netoleranca hrane fiziološka reakcija na kemično sestavino hrane, ki je lahko metabolne, farmakološke ali idiosinkratične narave.
Edini zanesljiv diagnostični postopek potrjevanja oziroma izključevanja preobčutljivosti na hrano je poskus s hipoalergeno eliminacijsko dieto, ki naj traja vsaj 10-12 tednov. Ustrezno eliminacijsko dieto sestavimo na podlagi znanih podatkov o celotnem asortimanu hrane, ki jo je pes v svojem življenju že zaužil. Čeprav je zaradi zamudnosti priprave za nekatere lastnike nesprejemljiva, je v času eliminacijskega preizkusa najboljša doma pripravljena dieta. Kadar to ni mogoče, lahko enako dobre rezultate dajo komercialne hidrolizirane diete (14). Ugoden odziv na eliminacijsko dieto govori v prid diagnozi alergije na hrano, ki jo dokončno potrdimo z ugotovitvijo reakcije na izpostavitev prvotni dieti (provokacijska dieta)(16).
Razvoj alotriofagije v povezavi z eksokrinim obolenjem pankreasa ali netoleranco na hrano je pogojen s slabim izkoriščanjem hranilnih snovi zaradi kronične prizadetosti tankega črevesja kot posledice pomanjkanja prebavnih encimov, preobčutljivostne reakcije ali kombinacije obojega. Tako eksokrina insuficienca pankreasa kot preobčutljivost na hrano sta bolezni, katerih prognoza in terapija sta v veliki meri odvisna od upoštevanja navodil veterinarja in potrpežljivosti lastnikov, povezani pa sta tudi z razmeroma velikimi stroški zdravljenja (nadomestki encimov, doma pripravljena dieta). Obe bolezni pa sta ob ugodnem odzivu na terapijo povsem obvladljivi. Še posebej je prognoza ugodna pri preobčutljivosti na hrano v primeru, da s provokacijsko dieto identificiramo vrsto hrane, ki izzove patološko reakcijo. Alotriofagija pa postaja bolezenski pojav, ki mu zaradi dokaj enigmatične narave in potencialne nevarnosti ileusa na eni ter etiološke povezave s psihičnimi obolenji na drugi strani tako veterinarji kliniki kot behavioristi posvečajo vse več pozornosti.
Literatura
1. Capak D, Brkić A, Harapin I. Treatment of the foreign body induced occlusive ileus in dogs. Veterinaski arhiv 2001, 71(6): 345-359.
2. Nelson RW, Couto CG et al. Small Animal Internal Medicine. 3rd ed. St.Louis: Mosby, 2003: 423-4.
3. Firyal S. Pica (depraved appetite; allotriophagia) in domestic animals and man. Pakistan Vet J 2007, 27(4): 208-210.
4. Spielman B. Pica in Dogs. (http://www.petplace.com/dogs/pica-in-dogs/page1.aspx)
5. Hett S. Unusual eating habits in dogs and cats. (http://www.animalhumanesociety.org/webfm_send/55)
6. Simpson KW. The role of nutrition in the pathogenesis and the management of exocrine pancreatic disorders. In: Encyclopedia of canine clinical nutrition. Pibot P, Biourge V, Elliott D (eds.). pp.162-75.
7. German AJ. Investigating chronic gastrointestinal disease. In: Abstracts European Veterinary Conference Voorjaarsdagen 2008, pp.107-9.
8. Clark LA, Wahl JM, Steiner JM et al. Linkage analysis and gene expression profile of pancreatic acinar atrophy in the German Shepherd Dog. Mammalian Genome 2005, 16: 955-62.
9. Elliott DA. New developments in the dietary management of exocrine pancreatic insufficiency. Proceeding of the NAVC Orlando, Florida, 2005, pp.349-50.
10. Adamama-Moraitou KK, Rallis TS, Papazoglou LG et al. Liver biochemical and histopathological findings in dogs with experimentally induced exocrine pancreatic insufficiency. The Canadian Journal of Veterinary Research 2004, 68: 56-61.
11. Steiner JM. How I treat exocrine pancreatic insufficiency. In: Proceedings of the 33rd World Small Animal Veterinary Congress Dublin, Ireland, 2008, p.19.
12. Scott DW, Miller WH, Griffin CE. Small Animal Dermatology. 6th ed. Philadelphia: Saunders, 2001: 574-624.
13. Lieb MS, August JR. Food hypersensitivity. In: Ettinger SJ et al. Textbook of Veterinary Internal Medicine. 3rd ed. Philadelphia: Saunders, 1989: 194-7.
14. Lloyd D. Diagnosis and management of adverse food reactions in the dog. In: Proceedings of the World Congress WSAVA/FECAVA/CSAVA 2006, 232-5.
15. Case LP, Carey DP, Hirakawa DA. Canine and feline nutrition. St.Louis: Mosby, 1995: 382-8.
16. Kotnik T, Kovše M. Atopija in alergija na hrano pri psu. In: Zbornik referatov XX. simpozija o aktualnih boleznih malih živali 2007, pp.43-6.
